1 O, Bog, narodi so prišli v [deželo Tvojega ljudstva], Tvojo dediščino; Tvoje posvečeno svetišče so onečastili; Jeruzalem so spremenili v kupe razvalin.
2 Mrtva trupla Tvojih služabnikov so dali kot hrano pticam podaljška nebes, meso tvojih svetih zemeljskim zverem.
3 Njihovo kri so izlili kakor vodo naokoli Jeruzalema in nikogar ni bilo, ki bi jih pokopal.
4 [Zaradi takšnih ponižanj] smo postali v porog in grajo našim sosedom, zasmehovanje in posmeh tistim, ki so okrog nas.
5 Kako dolgo, o Gospod? Ali boš Ti za vedno jezen? Ali bo Tvoje ljubosumje, [ki ne more prenesti deljene prisege zvestobe], gorelo kakor ogenj?
6 Svoj bes izlij na poganske narode, ki Te ne priznavajo in na kraljestva, ki ne kličejo Tvojega imena.
7 Kajti použili so Jakoba in opustošili njegovo prebivališče in njegov pašnik.
8 O, [iskreno] se ne spominjaj krivičnosti in krivd naših dedov zoper nas! Naj hitro pride Tvoje sočutje in nežno usmiljenje, da nas sreča, kajti privedeni smo zelo nizko.
9 Pomagaj nam, o Bog rešitve naših duš, zaradi slave Svojega imena! Osvobodi nas, odpusti nam in izbriši naše grehe zaradi Svojega imena.
10 Zakaj naj bi poganski narodi rekli: "Kje je njihov Bog?" Naj bo maščevanje za prelito kri Tvojih služabnikov znano med narodi v našem pogledu, [ne odloženo do nekega prihodnjega rodu].
11 Naj vzdihovanje in stokanje ujetnika pride pred Tebe; glede na veličino Svoje oblasti in Svoje roke prizanesi tistim, ki so določeni, da umro!
12 In sedemkratno povrni v naročje naših sosedov porogljivke, s katerimi so se nam rogali in se Ti posmehovali, o Gospod!
13 Potem bomo mi, Tvoje ljudstvo, ovce Tvojega pašnika, Tebi dali zahvale za vedno; mi bomo pokazali in objavljali Tvojo hvalo iz roda v rod.