1 Načelniku godbe, visoke do srednje, psalm Davidov.
2 Slavil bodem, Gospod, iz vsega srca svojega, oznanjal vsa čudovita dela tvoja,
3 Veselil se bodem in radoval v tebi, prepeval bodem tvojemu imenu, Najvišji:
4 Da sovražniki moji umikajoč se padajo in ginejo pred obličjem tvojim.
5 Ker sodil si pravico mojo in pravdo mojo, sedel si na prestolu, o branitelj pravice.
6 Pokaral si narode, pogubil krivičnega, ime njih si izbrisal na večne čase.
7 0 sovražnik, konec je razdevanja na veke, in uničil si mesta njih, njih spomin je poginil.
8 A Gospod bode sedel na veke, pripravljajoč na sodbo prestol svoj.
9 In sam bode sodil svet pravično, pravde razsojal narodom po vsej pravici.
10 In Gospod bode grad na višini siromaku, grad na višini v časih, ko je v stiski.
11 Zaupanje torej bodo imeli v té, kateri poznajo ime tvoje, ker ne zapustiš, Gospod, njih, kateri te iščejo.
12 Prepevajte Gospoda, ki sedí na Sijonu, oznanjujte ljudstvom dela njegova.
13 On, ki maščuje kri v moritvi prelito, spominja se njih, ne zabi vpitja siromakov ubozih.
14 Milost mi izkaži, Gospod, ozri se v ponižanje moje od sovražnikov mojih, dvigni me izpred smrtnih vrât:
15 Da oznanjam vesoljno slavo tvojo med vrati hčere Sijonske, radujem se v blaginji tvoji.
16 Pogreznili so se narodi v jamo, katero so bili napravili; v mrežo, katero zo bili skrili, vjela se je njih noga.
17 Pokazal se je Gospod po sodbi, katero je storil; v svojem lastnem delu zapletel se je krivični; vsega pomiselka vredno!
18 Nazaj se bodo podili krivični noter do groba; vsi narodi, ki so pozabili Boga.
19 Ker siromak naj se ne pozabi nikdar: ubogih upanje ne pogine vekomaj.
20 Vstani, Gospod, da se ne ojači človek; sodba pridi nad narode pred obličjem tvojim.
21 V strah jih primi, Gospod; siloma naj spoznajo narodi, da so umrjoči.