1 Zakaj hrumé narodi in ljudstva si izmišljajo prazno?
2 Zemlje kralji vstajajo in prvaki se posvetujejo skupaj zoper Gospoda in zoper maziljenca njegovega:
3 Raztrgajmo njih vezí in sè sebe vrzimo njih debele vrvi!
4 Sedeči v nebesih se smeje; zasmehuje jih Gospod.
5 Tedaj jih ogovorí v jezi svoji, in v srdu svojem jih prestraši:
6 Saj sem jaz pomazilil kralja svojega ter postavil čez Sijon, gôro svetosti svoje.
7 Oznanim naj sklep: Gospod mi je rekel: Sin si moj, jaz sem te danes rodil.
8 Prosi me, in narode ti dam v posest in kraje zemlje v pravico posesti tvoje.
9 Zdrobiš jih s šibo železno; kakor prsteno posodo jih razsuješ.
10 Zdaj torej, kralji, poslušajte; poduk sprejmite, o zemlje sodniki!
11 V svetem strahu služite Gospodu, in radujte se v trepetu!
12 Poljubite Sina, da se ne razsrdi in ne poginete na potu, ako se le kolikaj razvname jeza njegova; blagor vsem, kateri pribegajo do njega.