1 GOSPOD, TI si bil naše prebivališče in naše zatočišče v vseh rodovih, [govori Mojzes].
2 Preden so bile rojene gore ali celo preden si Ti oblikoval in dal rojstvo zemlji in svetu, celo od večnosti do večnosti, si Ti Bog.
3 Ti spreminjaš moža nazaj v prah in trohnenje ter praviš: "Vrnite se, o sinovi zemeljski, [k zemlji]!"
4 Kajti tisoč let v Tvojem pogledu je kakor včerajšnji dan, ki je minil, ali kakor straža v noči.
5 Ti odnašaš te [neubogljive ljudi, obsojene, da bodo umrli znotraj štiridesetih let] kot s poplavo; so kot spanje, [nerazločni in pozabljeni takoj, ko izginejo]. Zjutraj so kot trava, ki raste –
6 zjutraj uspeva in plane kvišku; zvečer jo požanjejo in ovene.
7 Kajti mi, [Izraelci v divjini], smo použiti s Tvojo jezo in s Tvojem besom smo stiskani, premagani in preplašeni.
8 Naše krivice, naše skrivno srce in njegovi grehi, [ki bi jih tako radi prikrili celo pred seboj], si jih Ti postavil v [razkrivajočo] luč Svojega obličja.
9 Kajti vsi naši dnevi, [tukaj v tej divjini, pravi Mojzes], minevajo v Tvojem besu; naša leta preživljamo kot zgodbo, ki je bila povedana, [kajti odrasli vemo, da smo obsojeni na skorajšnjo smrt, ne da bi dosegli Kánaan].
10 Dnevi naših let so tri zarezna leta in deset |let|, (sedemdeset let) – ali celo, če smo močni, štiri zarezna leta, (osemdeset let); vendar je njihov ponos [v dodatnih letih] samo delo in bolest, kajti kmalu mine in mi odletimo.
11 Kdo pozna moč Tvoje jeze? [Kdo vredno povezuje to kratkost življenja s Tvojim prepoznavanjem greha?] In Tvoj bes, kdo ga povezuje s častitljivim in obožujočim strahom, ki pripada Tebi?
12 Tako nas nauči štetja naših dni, da bomo lahko pridobili srce modrosti.
13 Odvrni se, o Gospod, [od Svoje silovite jeze]! Kako dolgo? – Prekliči Svojo obsodbo in bodi sočuten in popustljiv do Svojih služabnikov.
14 O, zadovolji nas s Svojim usmiljenjem in ljubečo-skrbnostjo zjutraj, [sedaj, preden bomo starejši], da se bomo lahko radostili in vse svoje dni bili zadovoljni.
15 Razveseli nas v sorazmerju z dnevi, v katerih si nas Ti žalostil in z leti, v katerih smo trpeli hudobijo.
16 Naj se Tvoje delo, [znamenja Tvoje oblasti], razodenejo Tvojim služabnikom in Tvoje [slavno] veličastvo njihovim otrokom.
17 Nad nami pa naj bodo lepota in veselje ter naklonjenost Gospoda, našega Boga; potrdi in ustanovi delo naših rok – da, delo naših rok, potrdi in ustanovi ga.