1 K TEBI kličem, o Gospod, moja skala, ne bodi gluh in do mene molčeč, da ne bom, če boš Ti do mene molčeč, postal kakor tisti, ki gredo navzdol v jamo, [grob].
2 Usliši glas moje ponižne prošnje, ko k Tebi kličem po pomoč, ko svoje roke dvigujem k Tvojemu najnotranjejšem svetišču, (Presvetemu).
3 Ne odvleci me stran skupaj z zlobnimi, skupaj z delavci krivičnosti, ki s svojimi sosedi govorijo mir, toda v njihovih srcih sta zlonamernost in vragolija.
4 Poplačaj jim glede na njihovo delo in glede na zlobnost njihovih dejanj; poplačaj jim glede na delo njihovih rok; vrni jim kar si zaslužijo.
5 Ker ne cenijo Gospodovih del, niti posegov Njegovih rok, jih bo On zrušil in jih ne bo ponovno zgradil.
6 Blagoslovljen bodi Gospod, ker je On slišal glas mojih ponižnih prošenj.
7 Gospod je moja moč in moj [neprebojen] ščit; moje srce zaupa |Vanj|, se zanaša |Nanj| in se prepričano naslanja na Njega in pomagano mi je; zato se moje srce silno radosti in s svojo pesmijo Ga bom hvalil.
8 Gospod je njihova [nepopustljiva] moč in On je utrdba rešitve duše [meni], Njegovemu maziljencu.
9 Reši Svoje ljudstvo in blagoslovi Svojo dediščino; nahrani in pasi in nosi jih na veke.