1 Zakaj se bahaš z vragolijo, oh mogočen človek? Božja dobrota vztraja nenehno.
2 Tvoj jezik snuje vragolije, kakor ostra britev, ki dela varljivo.
3 Bolj ljubiš zlo kakor dobro in laganje bolj kakor govoriti pravičnost. Sela.
4 Ljubiš vse lakomne besede, oh ti varljiv jezik.
5 Bog te bo prav tako uničil za vedno, odvedel te bo stran in izpulil iz tvojega prebivališča in izkoreninil iz dežele živih. Sela.
6 Tudi pravični bodo videli in se bali ter se mu posmehovali:
7 »Glej! To je človek, ki ni storil Boga [za] svojo moč, temveč je zaupal v obilje svojega bogastva in se okrepil v svoji zlobnosti.«
8 Toda jaz sem podoben zeleni oljki v Božji hiši. V Božje usmiljenje zaupam na veke vekov.
9 Hvalil te bom na veke, ker si ti to storil in čakal bom na tvoje ime, kajti to je dobro pred tvojimi svetimi.