1 Prorokovanje, ki ga je v prikazni prejel Habakuk, prorok.
2 Kako dolgo, o Gospod, sem vpil k tebi, in ne slišiš! Vpijem k tebi o nasilstvu, a ne rešiš.
3 Zakaj dopuščaš, da vidim krivico, zakaj gledaš nadlogo? Kajti pustošenje in nasilstvo je pred menoj, in nastaja prepir in vnema se boj!
4 Zato izgublja postava veljavo in prava sodba ne pride nikdar na dan; kajti brezbožnik obdaja pravičnega, zato prihaja le popačena sodba na svetlo.
5 Ozrite se v narode in poglejte, in čudite se, strmite; kajti delam v dneh vaših delo, ki ga ne boste verovali, če kdo pripoveduje.
6 Glejte, jaz obujam Kaldejce, tisto trdo in hitro ljudstvo, ki hodi po širjavi zemlje, da si lasti domovanja, ki niso njegova.
7 Strašno je in grozovito; sodba in mogočnost njegova izvirata od njega samega.
8 Čili so konji njegovi bolj nego pardi in hitrejši nego volkovi na večer; ponosno dirjajo konjiki njegovi, jezdeci njegovi prihajajo oddaleč, lete kakor orel, ki plane na jed.
9 Vsi prihajajo zavoljo nasilstva! oči jim gledajo naravnost predse in ujetnike grabijo kakor pesek.
10 Smeje se to ljudstvo kraljem in knezi so mu v zasmeh; zasmehuje vsako trdnjavo, ker nanosi zemlje in jo vzame.
11 Potem puhne kakor veter mimo in preide ter se pregreši: ta moč njegova mu je bog!
12 Nisi li ti od vekomaj, Gospod, Bog moj in Svetnik moj? Mi ne umrjemo. O Gospod, za sodbo si ga postavil, o Skala, strahovanje si mu zaukazal.
13 Prečiste so tvoje oči, da bi gledal hudo, in nepravde ne moreš videti: zakaj gledaš na tiste, ki ravnajo izdajalski, molčiš, ko brezbožnik požira pravičnejšega od sebe?
14 in dopuščaš, da se ravna z ljudmi kakor z morskimi ribami, kakor s črvadjo, ki nima vladarja? –
15 Vse jih lovi s trnkom, jih vleče v mreži svoji in zbira v svojo vršo; ob tem se veseli in vriska.
16 Zato daruje mreži in žge kadilo vrši svoji; kajti po njej ima debel delež in preobilen živež.
17 Sme li zato vedno prazniti mrežo svojo in neprestano moriti narode neusmiljeno?